Evropska poletna univerza iz digitalne humanistike na Univerzi v Leipzigu je ena od petih na svetu in hkrati edina tovrstna poletna šola izven angleško govorečega območja. Udeleženci – teh je okrog 90 – prihajajo z vsega sveta, od Združenih držav Amerike do Avstralije, Južne Amerike, Irana, Indije in Kitajske, veliko pa je tudi udeležencev iz Evrope. Dva tedna druženja udeležencu omogočijo, da se poveže z novimi, zanimivimi ljudmi z vsega sveta. Poletna univerza nudi izjemno intenziven program, ki v desetih dneh omogoči dvakrat po 18 ur zgoščenih delavnic, kjer so študentom na voljo vodilni strokovnjaki določenega področja, pa tudi množico predavanj, okroglih miz in strokovnih posvetov ter manj formalnih ogledov muzejev ter razstav. Poletno šolo organizira prof. dr. Elisabeth Burr z ekipo študentov, ki je pokazala vrhunsko predanost temu projektu. V svojem poslovilnem govoru ob koncu poletne šole je dr. Elisabeth Burr izpostavila Slovensko društvo za jezikovne tehnologije, ki študentom iz Slovenije omogoča obisk te kakovostne poletne šole.

Program je usmerjen v več kategorij digitalne humanistike, ki je hitro rastoče polje. Udeleženci tako prihajajo z različnih področij humanistike, denimo zgodovine, novinarstva, prevajalstva, sociologije. Poletna šola nudi bogat nabor metodologij, ki lahko pomagajo odgovoriti na različna raziskovalna vprašanja. Delavnice dajejo težo praktični aplikaciji znanja, zato je dobro, da se študent nanje dobro pripravi in si že pred prihodom določi konkretne cilje.

Edicija poletne šole v letu 2018 je ponudila denimo delavnico o strojnem prevajanju pod vodstvom dr. Tommija A. Pirinena z Univerze v Hamburgu, delavnico z dr. Carol Chiodo z Univerze v Princetonu in dr. Lauren Tilton z Univerze v Richmondu v ZDA, ki sta učili, kako najti, organizirati in analizirati podatke v določeni raziskavi. Sama sem se udeležila delavnice z naslovom Stilometrija. Gre za računalniško analizo literarnega stila. Profesorja sta prihajala s Poljske in sta skupino desetih študentov z vsega sveta, v katero sem bila vključena, hitro uvedla v analizo večjih korpusov besedil v programskem jeziku “R” in programu “R Studio”. Dr. Maciej Eder s Pedagoške fakultete v Krakovu in dr. Jeremi Ochab s tamkajšnje Jagielonske univerze sta ure oblikovala zelo dinamično, z mešanico predavanj in praktičnih vaj, ki smo jih opravili na osebnih računalnikih. Učitelja sta nam predstavila tudi nekaj aktualnih stilometričnih projektov in njune raziskave, ki so usmerjene predvsem v prepoznavanje avtorstva anonimnih tekstov. Pridobljeno znanje smo preizkusili na korpusih, ki sem ga sama lahko oblikovala zaradi dolgoletnih prizadevanj slovenskih strokovnjakov, denimo dr. Mirana Hladnika z Oddelka za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, za digitalizacijo slovenske književnosti. V pogovoru z drugimi udeleženci sem ugotovila, da smo v Sloveniji na področju digitalizacije literarnih del naprednejši od nekaterih drugih narodov, denimo Francozov.

Podobno znanje kot tečaj stilometrije, le da z delom v programu Python, je posredovala tudi delavnica dr. Eun Seo Jo s Univerze v Standordu, ki sem jo obiskala, ko smo imeli udeleženci na voljo obisk v drugih učilnicah. Obiskala sem tudi delavnico, v kateri sem spoznala nastajanje korpusa likovnih del iz zgodovine umetnosti, po katerem lahko iščemo denimo določene kompozicije in telesne postavitve figur. Peter Bell z univerze Friedrich-Alexander v Erlangen-Nürnbergu in Leonardo Impett s švicarske École Polytechnique Fédérale de Lausanne sta razkrila možnosti računalniškega pogleda (“computer vision”) za analizo vizualnega gradiva. V nepregledni množici iz zakladnice likovne ustvarjalnosti lahko s pomočjo računalnika najdemo določen vizualni detajl, ki se pojavlja v različnih okoljih. Zanimive so bile tudi predstavljene tehnike postavljanja določenih kulturnih pojavov na različne tipe zemljevidov, na primer literarnozgodovinskih dejstev in zgodb iz književnosti. Spoznala sem, da inovativni načini vizualne predstavitve podatkov niso pomembni le zato, ker nudijo nov vpogled v določeno znanje, marveč tudi zato, ker z njihovo pomočjo odpremo nove zorne kote in tako neredko novo znanje tudi pridobimo.

Digitalni svet je postal del vsakdanjega življenja in vstopa v raziskovanje na področju humanistike. To pa še vedno ni mogoče brez »tradicionalnih« raziskovalnih metod, ki nam omogočajo, da postavimo smiselna raziskovalna vprašanja. Raba računalniških algoritmov našim raziskavam vsekakor odpira nove dimenzije, vendar lahko tudi humanistika pozitivno vpliva na informacijske tehnologije. Posebej s tem, da osmisli in argumentira pomen prostega dostopa do znanja. Ta humanistična vrednota, ki je bila v začetkih interneta še njegov del, v korist velikih korporacij žal vse bolj izginja.

Ivana Zajc, doktorandka na Oddelku za slovenistiko FF UL